Po pandemiji COVID-19 so se stopnje depresivnih simptomov povečale, hkrati pa v družbi še vedno krožijo miti in predsodki, zaradi katerih ljudje odlašajo z iskanjem pomoči.
Del bolnikov na zdravila ne odreagira. Po ocenah slovenske psihiatrične stroke se 30 do 50 % bolnikov ne odzove zadovoljivo na prvo predpisano antidepresivno zdravilo, pri približno petini pa ne pomagajo niti večkratne spremembe zdravljenja. Prav za te bolnike so zanimive novejše neinvazivne metode, med katerimi je transkranialna pulzna stimulacija (TPS).
Kaj je depresija?
Depresija je duševna motnja, za katero so značilni dolgotrajni občutki žalosti, izgube interesa, utrujenosti in zmanjšane motivacije, ki pomembno vplivajo na vsakdanje življenje. Traja najmanj dva tedna, se lahko pojavi postopoma ali nenadoma, ima telesne in psihične simptome ter zahteva strokovno obravnavo.
Kaj je transkranialna pulzna stimulacija (TPS)?
TPS je neinvazivna metoda stimulacije možganov, ki z izjemno kratkimi ultrazvočnimi pulzi (3 mikrosekunde) pod nadzorom MRI navigacije deluje na natančno določeno možgansko regijo, pri depresiji najpogosteje na levi dorzolateralni prefrontalni korteks. Doseže do 8 cm globine, ena seja traja približno 30 minut, terapija pa ne zahteva anestezije ali okrevanja.
Simptomi in vpliv depresije
Kateri so klinični znaki depresije?
Klinični znaki depresije so dolgotrajna žalost, izguba zanimanja ali veselja, upad energije, motnje spanja, spremembe apetita in teže ter občutki brezupa, krivde in ničvrednosti. Za diagnozo velike depresivne motnje morajo simptomi trajati vsaj dva tedna in vplivati na vsakdanje delovanje.
Nekateri bolniki doživljajo tudi razdražljivost, nemir ali telesne bolečine brez jasnega vzroka. Težave s spanjem se lahko kažejo kot nespečnost ali kot prekomerna zaspanost.
Depresija je pogosto “nevidna bolezen”, saj jo bolniki dobro skrivajo pred okolico, čeprav se znotraj posameznika odvija hud notranji boj. Prav zato prepoznavanje pogosto zamuja.
Kako depresija vpliva na vsakdanje življenje?
Depresija poslabša delovanje na vseh področjih življenja: pri delu, v odnosih, pri skrbi zase in pri vsakodnevnih opravilih. Po podatkih NIJZ je povprečno trajanje ene odsotnosti z dela zaradi duševne in vedenjske motnje leta 2023 znašalo skoraj 55 dni, kar je bistveno več kot pri večini telesnih obolenj.
Človek z depresijo se lahko zjutraj s težavo prepriča, da vstane iz postelje, izgubi motivacijo za delo ali študij, zanemarja odnose z bližnjimi in opusti dejavnosti, ki so mu prej prinašale zadovoljstvo.
V najtežjih primerih se pojavijo samomorilne misli. Če jih doživljate, poiščite pomoč takoj: Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro) ali Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik 116 123 (brezplačno, 24 ur na dan).
Kaj sta anhedonija in “megla v glavi”?
Anhedonija je izguba sposobnosti doživljanja veselja in velja za enega osrednjih simptomov depresije. Človek, ki je prej užival v družbi prijateljev, športu ali glasbi, ugotovi, da mu nič več ne prinaša zadovoljstva.
Depresija hkrati prizadene kognitivne sposobnosti. Težave s koncentracijo, spominom in sprejemanjem odločitev so pogoste, bolniki pa jih pogosto opisujejo kot meglenost misli.
Ta kombinacija je klinično pomembna: v raziskavah TPS se anhedonija meri s Snaith-Hamiltonovo lestvico ugodja (SHAPS) in se je v pilotni randomizirani raziskavi znižala s povprečno 20,8 na 13,2 točke v treh mesecih.
Zakaj se ljudje z depresijo umikajo iz družbe?
Umik iz družbe pri depresiji poganjata dva dejavnika: zmanjšana energija in strah pred obsojanjem. Stigma o duševnih boleznih je v družbi še vedno prisotna in je eden glavnih razlogov, zakaj bolniki odlašajo z iskanjem strokovne pomoči.
Posameznik se začne izogibati prijateljem, družinskim srečanjem in dogodkom, ker ima občutek, da ga nihče ne razume. Izolacija nato poslabša simptome, kar ustvari začaran krog.
Katere oblike depresije poznamo?
Poznamo več oblik depresije, ki zahtevajo različne pristope zdravljenja:
- Velika depresivna motnja: izraziti simptomi, ki trajajo več tednov ali mesecev.
- Distimija (perzistentna depresivna motnja): blažja, a kronična oblika, ki lahko traja več let.
- Poporodna depresija: se pojavi v tednih ali mesecih po porodu.
- Sezonska afektivna motnja: vezana predvsem na jesensko-zimske mesece.
- Bipolarna motnja: depresivne epizode se izmenjujejo z obdobji povišane energije (manije).
Razlikovanje je pomembno tudi pri izbiri terapije. Pri bipolarni motnji so na primer bolniki v raziskavah TPS izključeni, ker gre za drugačno diagnozo z drugačnim potekom zdravljenja.
Povezava med izgorelostjo in depresijo
Kaj je izgorelost?
Izgorelost je stanje popolne fizične, čustvene in psihične izčrpanosti, ki nastane zaradi dolgotrajnega stresa, najpogosteje na delovnem mestu. Zanjo so značilni občutki nemoči, cinizem do dela in močno zmanjšana energija. Svetovna zdravstvena organizacija jo v klasifikaciji MKB-11 opredeljuje kot poklicni pojav, ne kot zdravstveno stanje.
Do izgorelosti lahko pride tudi zaradi skrbi za bližnje, zahtevnih življenjskih situacij ali stalnega pritiska po produktivnosti. Ljudje, ki jo doživijo, pogosto ne zmorejo več nalog, ki so jim prej predstavljale izziv ali veselje.
V čem se izgorelost razlikuje od depresije?
Glavna razlika je v obsegu: izgorelost je vezana na specifičen vir stresa, običajno delo, medtem ko depresija zajame vsa življenjska področja, tudi tista, ki s stresom nimajo nobene zveze. Izgorelost tudi ni samostojna diagnoza duševne motnje, velika depresivna motnja pa je.
Skupni simptomi obeh stanj so nizka energija, motnje spanja, zmanjšana produktivnost, psihična izčrpanost in telesne bolečine brez jasnega vzroka. Prav to prekrivanje pogosto vodi do zamujene diagnoze.
Dolgotrajna, nezdravljena izgorelost lahko preide v depresijo, zato je pravočasno prepoznavanje pomembno.
Kako prepoznamo izgorelost?
Izgorelost prepoznamo po petih tipičnih znakih:
- Stalna utrujenost in pomanjkanje energije, ki je počitek ne odpravi.
- Brezupnost ali cinizem do dela, šole ali drugih obveznosti.
- Zmanjšana produktivnost, pogoste napake in težave s koncentracijo.
- Občutek nemoči, razdražljivost in odtujenost od sodelavcev in bližnjih.
- Telesni simptomi, kot so glavoboli, bolečine v mišicah in prebavne težave.
Kakšne posledice ima izgorelost za zdravje?
Izgorelost ima merljive telesne posledice: oslabljen imunski sistem, večjo dovzetnost za okužbe, motnje spanja in poglobitev duševnih težav, kot sta anksioznost in depresija.
Ni torej zgolj psihična slabost, temveč stanje, ki obremeni celoten organizem. Ob prvih znakih je smiselno omejiti izpostavljenost stresu in poskrbeti za regeneracijo.
Kaj lahko naredimo pri izgorelosti?
Najbolj učinkovit pristop je kombinacija štirih ukrepov: sprememba delovnih navad, postavljanje mej, sprostitvene tehnike in pogovor z zaupanja vredno osebo ali strokovnjakom.
Včasih je potreben pogovor z nadrejenimi ali začasna odsotnost z dela zaradi okrevanja. Hitro ukrepanje zmanjša tveganje, da bi se stanje razvilo v kronično depresijo.
Vzroki in faze izgorelosti
Kateri dejavniki vodijo v izgorelost?
Izgorelost povzroči preplet delovnih, osebnostnih in bioloških dejavnikov, ne posamezna okoliščina. Med najpogostejše spadajo dolgotrajen delovni stres, stalne zahteve po visoki produktivnosti, slaba podpora v delovnem okolju in pomanjkanje časa za regeneracijo.
Na strani posameznika prispevajo perfekcionizem, nezmožnost postavljanja mej in nizka samopodoba. Zunanji sprožilci so nepodporna delovna sredina, finančne skrbi, bolezen v družini ali velike življenjske spremembe.
Kakšno vlogo imajo biološki in prehranski vzroki?
Biološki dejavniki lahko občutno znižajo odpornost na stres. Pomanjkanje esencialnih hranil, mineralov in vitaminov, slabokrvnost ali nepravilno delovanje ščitnice povečajo tveganje za izčrpanost in posnemajo simptome depresije.
Zato je ob dolgotrajni utrujenosti smiselna osnovna laboratorijska obravnava pri osebnem zdravniku, preden stanje pripišemo zgolj psihičnim vzrokom.
Katere so faze izgorelosti?
Izgorelost se razvija skozi štiri faze:
- Faza navdušenja: posameznik je zelo motiviran in predan delu, pogosto zanemarja počitek in lastne potrebe.
- Faza stagnacije: energija upade, za enake rezultate je potrebno vse več napora.
- Faza kroničnega stresa: pojavijo se motnje spanja, pogoste bolezni, razdražljivost in težave s koncentracijo.
- Faza popolne izčrpanosti: občutek nemoči, čustvena otopelost, izguba smisla in resne telesne težave.
Kako preprečimo izgorelost?
Izgorelost najbolje preprečimo tako, da prepoznamo svoje meje in pravočasno poiščemo pomoč. Ljudje, ki znajo postaviti meje in negujejo zdrav življenjski slog, izgorelost doživijo redkeje.
Preventiva temelji na uravnoteženem urniku, dobri prehrani, redni telesni aktivnosti in zadostnem počitku. Ključno je, da ukrepamo v drugi fazi in ne šele v četrti.
Klasično zdravljenje depresije
Kako delujejo antidepresivi?
Antidepresivi delujejo tako, da uravnavajo možganske nevrotransmiterje, predvsem serotonin, dopamin in noradrenalin. Med najpogosteje predpisane skupine spadajo selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), zaviralci ponovnega privzema noradrenalina in serotonina (SNRI) ter triciklični antidepresivi.
V Sloveniji so antidepresivi med najpogosteje predpisanimi zdravili. Po podatkih NIJZ o porabi zdravil je najpogostejša učinkovina sertralin iz skupine SSRI.
Učinek se običajno pokaže po dveh do šestih tednih. Pogosti neželeni učinki, ki vodijo v predčasno opustitev terapije, so slabost, nespečnost, zmanjšan libido in povečanje telesne teže.
Kdaj pomaga psihoterapija?
Psihoterapija je pri blagi do zmerni depresiji enako učinkovita kot zdravila, pri zmerni do hudi obliki pa najboljše rezultate daje kombinacija obojega. Najpogosteje uporabljene oblike so kognitivno-vedenjska terapija (KVT), interpersonalna terapija in psihodinamska terapija.
Psihoterapija pomaga posamezniku razumeti vzorce negativnega mišljenja, razviti strategije spoprijemanja in izboljšati odnose. Njena omejitev v praksi je dostopnost: čakalne dobe in strošek samoplačniške obravnave.
Kje so meje klasičnega zdravljenja?
Klasično zdravljenje odpove pri pomembnem deležu bolnikov. Po ocenah, ki jih navaja slovenska psihiatrična stroka, se 30 do 50 % bolnikov ne odzove zadovoljivo na prvo predpisano antidepresivno zdravilo, pri približno petini pa ne pomagajo niti večkratne spremembe zdravljenja. Za to stanje uporabljamo izraz na zdravljenje odporna ali rezistentna depresivna motnja.
Dodatne ovire so nezmožnost prenašanja neželenih učinkov, pomanjkanje časa za redne terapevtske seanse ter stigma, povezana z obiskom psihiatra.
Ker daljša neustrezno zdravljena epizoda povečuje tveganje za razvoj rezistence, stroka priporoča hitrejše spremembe strategij zdravljenja in ne dolgotrajnega čakanja na učinek.
Kaj sta tDCS in TMS?
tDCS in TMS sta neinvazivni metodi stimulacije možganov, ki na predele, povezane z razpoloženjem, delujeta z električnimi oziroma magnetnimi impulzi. TMS (transkranialna magnetna stimulacija) uporablja hitro spreminjajoče se magnetno polje, tDCS (transkranialna direktna stimulacija) pa šibek enosmerni tok.
Obe metodi imata potrjeno učinkovitost pri bolnikih, ki se ne odzivajo na zdravila, in malo neželenih učinkov. Njuna glavna omejitev je globina dosega, saj električno polje slabo prodre skozi lobanjo.
Zakaj vsi bolniki ne reagirajo na klasično zdravljenje?
Depresija ni ena sama bolezen z enim mehanizmom, ampak sindrom, pri katerem se prepletajo biološki, psihološki in okoljski dejavniki. Vsak posameznik ima svojevrstno kombinacijo genov, izkušenj in odzivov na stres, kar neposredno vpliva na učinkovitost posamezne terapije.
Pri nekaterih imajo osrednjo vlogo hormoni ali nevrotransmiterji, pri drugih nerešeni odnosi, travme ali kronični stres. Zato so potrebni pristopi, ki delujejo po drugačni poti kot zdravila.
Kaj je transkranialna pulzna stimulacija (TPS)?
Kako TPS deluje?
TPS je neinvazivna metoda stimulacije možganov, ki uporablja posamezne ultrakratke ultrazvočne pulze v trajanju približno 3 mikrosekund, z energijo 0,2 do 0,25 mJ/mm² in frekvenco 3 do 5 Hz. Za razliko od električnih in magnetnih tehnik ultrazvočni pulzi dosežejo tudi globlje predele možganov, do 8 cm pod površjem lobanje.
Tehnologija temelji na nevro-navigaciji. Terapevt s pomočjo MRI slike pacientovih možganov v realnem času usmerja vsak posamezen pulz v izbrano regijo, sistem pa obdelano področje sproti prikaže na zaslonu.
Pri zdravljenju depresije je najpogostejši cilj levi dorzolateralni prefrontalni korteks (DLPFC). Raziskave kažejo, da imajo bolniki z veliko depresivno motnjo v tem predelu znižano aktivnost, kar je povezano z negativnimi čustvenimi presojami.
Kakšna je razlika med TPS, TMS, tDCS in EKT?
Glavna razlika je vrsta energije in globina dosega. TMS in tDCS uporabljata magnetne oziroma električne impulze, TPS pa ultrazvočne pulze, ki omogočajo boljšo prostorsko natančnost in globlji doseg.
| Metoda | Vrsta energije | Globina dosega | Tipičen protokol | Anestezija |
|---|---|---|---|---|
| TPS | ultrazvočni pulzi (3 µs) | do 8 cm | 6 do 12 sej po 30 minut | ni potrebna |
| TMS / rTMS | magnetni impulzi | približno 2 do 3 cm | 20 do 30 sej v 4 do 6 tednih | ni potrebna |
| tDCS | šibek enosmerni tok | površinsko | 10 do 30 sej | ni potrebna |
| EKT | električni sunek, ki sproži krč | globoko | 6 do 12 posegov | splošna anestezija |
Podatki so orientacijski in povzeti po objavljenih protokolih. TPS je neboleč in ne zahteva okrevanja, zato lahko pacient takoj po seji nadaljuje z vsakodnevnimi opravili, vključno z vožnjo.
Kaj sta nevromodulacija in nevroplastičnost?
Nevromodulacija pomeni spreminjanje delovanja živčnih vezij brez posega v tkivo, nevroplastičnost pa sposobnost možganov, da ustvarjajo nove povezave med nevroni. TPS deluje prek mehanotransdukcije: mehanski dražljaj pulza celice pretvorijo v biokemični odziv.
Ultrazvočni pulzi spodbudijo sproščanje možganskega nevrotrofičnega faktorja (BDNF) in vaskularnega endotelijskega rastnega faktorja (VEGF), izboljšajo prekrvavitev in pospešijo nastajanje novih žil. To je klinično pomembno, ker imajo bolniki z veliko depresivno motnjo v krvi znižane vrednosti BDNF.
Zaradi tega mehanizma TPS raziskujejo tudi pri drugih nevroloških motnjah, med njimi pri Alzheimerjevi bolezni in kognitivnem upadu.
Ali je TPS varna metoda?
TPS velja za varno metodo z blagimi in prehodnimi neželenimi učinki. Sistem ima oznako CE, njegovo varnost pa so ovrednotili v več kot 1500 opravljenih terapijah. Resnejših zapletov, kot so znotrajlobanjske krvavitve, edemi ali trajne spremembe v možganskem tkivu, v dosedanjih raziskavah niso zabeležili.
| Neželeni učinek | Pogostnost v raziskavah | Trajanje |
|---|---|---|
| Rahel glavobol | približno 4 % | nekaj ur |
| Poslabšanje razpoloženja | približno 3 % | prehodno |
| Bolečina ali pritisk na mestu aplikacije | približno 1 % | med sejo in kratko po njej |
| Slabost | posamezni primeri | izzvenela v 2 urah |
Podatki so povzeti po raziskavah Beisteinerja in sodelavcev (2020) ter Cheung in sodelavcev (2023). Postopek ne pušča sledi na koži ali lasišču in ne prinaša tveganja za okužbo.
Pri katerih motnjah se TPS uporablja?
TPS je bila najprej razvita za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo, kjer je v raziskavi na 35 bolnikih pokazala pomembno izboljšanje kognitivnih funkcij, ki se je ohranilo en in tri mesece po terapiji.
Zadnja leta jo raziskujejo in uporabljajo tudi pri depresiji, anksioznih motnjah, kognitivnih motnjah in pri okrevanju po možganski kapi. Pri depresiji obstajata dve randomizirani raziskavi, opisani v naslednjem poglavju.
Pomembna omejitev: TPS ni prva izbira zdravljenja depresije in ne nadomešča zdravil ali psihoterapije. Uveljavljena je kot dopolnilna možnost, predvsem pri bolnikih, ki se na klasične pristope ne odzivajo zadovoljivo.
Znanstveni dokazi in klinične raziskave TPS pri depresiji
Katere raziskave TPS pri depresiji obstajajo?
Pri depresiji sta bili doslej objavljeni dve ključni randomizirani raziskavi. Prva je pilotna randomizirana kontrolirana raziskava Cheung in sodelavcev, objavljena januarja 2023 v reviji International Journal of Environmental Research and Public Health, ki je vključila 30 odraslih s klinično potrjeno veliko depresivno motnjo, starih od 18 do 54 let.
Druga je dvojno slepa raziskava z lažno stimulacijo skupine Qin in sodelavcev s Hong Kong Polytechnic University, objavljena 6. julija 2026 v JAMA Network Open. Potekala je med 1. junijem 2023 in 31. oktobrom 2025 ter vključila 80 udeležencev, 40 v aktivni in 40 v lažni skupini.
Pred tem so TPS preučevali predvsem pri nevrodegenerativnih boleznih, kjer je pokazala izboljšanje spomina, koncentracije in funkcionalnih sposobnosti.
Kako poteka protokol v raziskavah?
Protokol v pilotni raziskavi je obsegal šest 30-minutnih sej v dveh tednih, trikrat tedensko na izmenične dni, s 300 pulzi na sejo oziroma 1800 pulzi skupno, usmerjenimi v levi DLPFC. V novejši raziskavi so uporabili 12 sej v štirih tednih z 1000 pulzi na sejo.
Vsi udeleženci so pred začetkom in po zaključku opravili strukturirano psihološko oceno s standardiziranimi lestvicami, del pa tudi funkcijsko nevroslikanje (fMRI) za spremljanje sprememb v možganskih povezavah.
Pomembna metodološka razlika: pilotna raziskava je uporabila čakalno listo kot kontrolo, kar pomeni, da placebo učinka ni mogoče izključiti. Novejša raziskava je uporabila lažno stimulacijo in dvojno slepo zasnovo, kar je metodološko strožje.
Kako TPS vpliva na simptome depresije?
V pilotni raziskavi se je resnost depresije po lestvici HDRS-17 v skupini s TPS znižala s povprečno 25,7 na 13,2 točke, torej za približno 49 %, medtem ko se je v kontrolni skupini znižala z 21,6 na 19,8 točke. Razlika med skupinama je znašala 6,6 točke (p = 0,02), velikost učinka pa je bila velika (Cohenov d = 0,93).
V novejši dvojno slepi raziskavi je aktivna skupina dosegla značilno večje znižanje po lestvici MADRS kot skupina z lažno stimulacijo, s povprečno razliko 4,19 točke.
Učinek se je ohranil tudi tri mesece po terapiji. Spodnja tabela prikazuje rezultate spremljanja 28 udeležencev pilotne raziskave.
| Kazalnik | Pred terapijo | Po 2 tednih | Po 3 mesecih | Velikost učinka |
|---|---|---|---|---|
| HDRS-17 (resnost depresije) | 20,9 | 12,1 | 11,0 | d = 1,35 |
| SHAPS (anhedonija) | 20,8 | 14,8 | 13,2 | d = 0,81 |
| MoCA (splošna kognicija) | 26,0 | 28,7 | 29,4 | d = 1,20 |
| IADL (samostojnost v vsakdanu) | 23,0 | 24,8 | 25,9 | d = 0,70 |
| Obseg števil nazaj (delovni spomin) | 8,0 | 10,2 | 10,9 | d = 1,09 |
Vir: Cheung in sod., 2023 (n = 28 pri trimesečnem spremljanju). Vrednosti so povprečja.
Ali TPS izboljša tudi kognitivne funkcije?
Da, v pilotni raziskavi se je splošna kognicija po lestvici MoCA zvišala s 26,0 na 28,7 točke takoj po terapiji in na 29,4 točke po treh mesecih, kar ustreza zelo veliki velikosti učinka (d = 1,20).
Izboljšali so se tudi delovni spomin, pozornost in izvršilne funkcije. Udeleženci so poročali o večji samostojnosti pri vsakodnevnih opravilih, kar potrjuje tudi zvišanje lestvice IADL.
To je pomembno pri dolgotrajni ali ponavljajoči se depresiji, kjer se pogosto pojavijo tudi kognitivne motnje.
Kakšne so omejitve dosedanjih raziskav?
Dosedanje raziskave TPS pri depresiji so majhne. Skupno število randomiziranih udeležencev v obeh objavljenih raziskavah je približno 110, spremljanje pa v najboljšem primeru traja tri mesece. Za primerjavo: pri TMS temelji dokazna baza na več kot 100 randomiziranih raziskavah.
Odprta ostajajo tri vprašanja: dolgoročna učinkovitost prek treh mesecev, optimalno število in pogostost sej ter učinkovitost pri specifičnih skupinah, kot so mladostniki, starejši in bolniki s pridruženimi boleznimi.
Pilotna raziskava je poleg tega temeljila na samoocenjevalnih podatkih in kontroli s čakalno listo, iz nje pa so bili izključeni bolniki s hudo depresijo in samomorilnimi mislimi. Rezultate je zato treba brati previdno.
Potek in izkušnja s TPS zdravljenjem
Kako poteka TPS seja?
Ena seja TPS traja približno 30 minut in poteka ambulantno, brez anestezije in brez okrevanja. Pacient sedi na nastavljivem stolu in nosi očala s sledilnimi označbami, ki omogočajo, da sistem uskladi položaj glave z njegovim MRI posnetkom.
Terapevt drži ročnik naprave ob lobanji, medtem ko zaslon v realnem času prikazuje, katero področje možganov je bilo obdelano. Vsaka seja se zabeleži za poznejšo oceno lokalizacije pulzov.
Pred prvo sejo terapevt razloži postopek, opravi oceno simptomov in preveri kontraindikacije. Po koncu lahko pacient takoj nadaljuje z delom, študijem ali vožnjo.
Kdo je primeren kandidat za TPS?
TPS je namenjena odraslim s klinično potrjeno zmerno do hudo depresivno motnjo, predvsem tistim, ki se ne odzivajo zadovoljivo na zdravila ali psihoterapijo oziroma težko prenašajo neželene učinke zdravil.
| Merila | Podrobnosti |
|---|---|
| Vključitvena merila v raziskavah | starost 18 let ali več, klinično potrjena diagnoza velike depresivne motnje, zmerna do huda oblika, sposobnost razumevanja postopka in podaje pisnega soglasja |
| Izključitvena merila v raziskavah | druga psihiatrična diagnoza (npr. bipolarna motnja, shizofrenija), odvisnost od alkohola ali drog, nestabilna telesna ali nevrološka bolezen (tumor, anevrizma), motnje strjevanja krvi (hemofilija, tromboza), kovinski vsadek v glavi, zdravljenje s kortikosteroidi v zadnjih šestih tednih, nosečnost in dojenje |
Ta merila veljajo za raziskave in so orientacijska. O primernosti za posameznika lahko presodi le zdravnik po osebnem pregledu.
Kako se spremlja napredek?
Napredek se spremlja s standardiziranimi vprašalniki, najpogosteje s Hamiltonovo lestvico za depresijo (HDRS-17), pred terapijo, takoj po njej in nekaj mesecev po zaključku. Klinični odziv je opredeljen kot vsaj 50-odstotno znižanje začetne vrednosti, remisija pa kot rezultat 7 točk ali manj.
Bolniki pogosto že po nekaj sejah opazijo več energije, boljšo motivacijo in zmanjšanje občutka brezupa. V objavljenih raziskavah so se izboljšanja v treh mesecih ohranila ali še poglobila.
Kaj bolniki najpogosteje sprašujejo pred terapijo?
Najpogostejša vprašanja pred prvo sejo so, ali terapija boli, kako hitro se pokažejo spremembe, ali se TPS lahko kombinira z zdravili in koliko sej je potrebnih.
Postopek je neboleč, večina bolnikov v raziskavah je spremembe opazila v nekaj tednih, TPS pa je zasnovana kot dopolnilo k zdravilom ali psihoterapiji in ne kot njuna zamenjava. Število sej določi strokovnjak glede na posameznika, v raziskavah je bilo od 6 do 12.
Varnost, stranski učinki in dolgoročna učinkovitost TPS
Kateri so varnostni vidiki TPS?
TPS ne zahteva anestezije, hospitalizacije ali okrevanja, pacient pa je ves čas terapije pri zavesti in lahko komunicira s terapevtom. To je njena glavna varnostna prednost pred elektrokonvulzivno terapijo in globoko možgansko stimulacijo.
Pred vsako terapijo strokovnjaki ocenijo splošno zdravstveno stanje kandidata in preverijo kontraindikacije. Terapija mora potekati pod nadzorom usposobljenega osebja in skladno s strokovnimi priporočili.
V živalski raziskavi TPS ni povzročila poškodb tkiva niti pri energijah, ki so bile šest- do sedemkrat višje od tistih, ki jih uporabljamo pri ljudeh.
Kateri neželeni učinki so možni?
Najpogostejši neželeni učinki so rahel glavobol (približno 4 % udeležencev), prehodno poslabšanje razpoloženja (približno 3 %) ter občutek pritiska na mestu aplikacije (približno 1 %). Vsi so blagi in običajno izzvenijo v nekaj urah.
V pilotni raziskavi noben udeleženec zaradi glavobola ni potreboval analgetika, en udeleženec pa je po prvi seji poročal o slabosti, ki je izzvenela v dveh urah. Osip prekinitev je bil 6,7 %.
TPS ne povzroča odvisnosti. Podatkov o učinkih, daljših od nekaj mesecev, je zaenkrat še malo, zato o dolgoročni varnosti ni mogoče podati dokončnih zaključkov.
Kaj kaže dolgoročno spremljanje bolnikov?
Trimesečno spremljanje je pokazalo, da se učinek TPS ne izgubi. V pilotni raziskavi je bila velikost učinka na depresijo takoj po terapiji d = 0,93, tri mesece pozneje pa d = 1,35, kar pomeni, da se je izboljšanje še poglobilo.
Enak vzorec so opazili pri kogniciji, kjer je velikost učinka narasla z d = 0,88 na d = 1,20. Razlaga, ki jo ponujajo avtorji, je postopno oblikovanje novih nevronskih povezav.
V klinični praksi spremljanje vključuje redne kontrolne preglede in pogovore s terapevtom.
Kakšne so izkušnje udeležencev raziskav?
Udeleženci najpogosteje navajajo več energije, manj utrujenosti, boljše spanje in izboljšano zbranost. V pilotni raziskavi je terapijo dokončalo vseh 30 udeležencev, kar kaže na dobro prenosljivost.
Pogosto poudarjajo, da je občutek po TPS drugačen kot pri zdravilih, saj terapija ne prinaša otopelosti. To je subjektivno poročanje udeležencev raziskav in ne merljiv klinični kazalnik.
Kako se TPS primerja z drugimi metodami?
TPS ima v primerjavi z antidepresivi manj sistemskih neželenih učinkov in ne povzroča odvisnosti, v primerjavi z EKT pa ne zahteva anestezije in ne prinaša tveganja za prehodne motnje spomina.
Njena slabost v primerjavi z obojim je obseg dokazov. Antidepresivi in TMS imajo za sabo desetletja raziskav na tisočih bolnikih, TPS pri depresiji pa dve randomizirani raziskavi s skupno približno 110 udeleženci.
Zato TPS trenutno najbolje umestimo kot dopolnilno možnost pri odporni ali kronični depresiji, ne kot nadomestilo za uveljavljeno zdravljenje.
Sklep, napotki in pogosto zastavljena vprašanja
Povzetek ključnih spoznanj
Transkranialna pulzna stimulacija je neinvazivna ultrazvočna metoda, ki v dveh randomiziranih raziskavah pomembno zmanjša simptome depresije, izboljša kognitivne funkcije in ima blage, prehodne neželene učinke. Učinek se je v trimesečnem spremljanju ohranil in celo poglobil.
Dokazna baza je zaenkrat majhna, zato TPS ni prva izbira zdravljenja. Njena vrednost je predvsem pri bolnikih, pri katerih zdravila in psihoterapija ne dosežejo želenega učinka ali jih ti slabo prenašajo.
Komu je TPS lahko v pomoč?
TPS je lahko v pomoč odraslim z zmerno do hudo depresijo, ki se ne odzivajo na klasično zdravljenje ali ga slabo prenašajo, ter tistim, ki iščejo dopolnilno možnost k obstoječi terapiji.
Odločitev o primernosti mora vedno temeljiti na posvetu z zdravnikom, ki pozna vaše zdravstveno stanje, zdravila, ki jih jemljete, in morebitne kontraindikacije. TPS ni nadomestilo za predpisano terapijo, zdravil pa brez posveta z zdravnikom nikoli ne opuščajte.
Kje je TPS dostopna in kaj prinaša prihodnost?
TPS izvajajo specializirane ambulante pod nadzorom usposobljenega osebja. V Sloveniji je metoda dostopna v omejenem številu centrov, med njimi v Nevrocentru, kjer si lahko preberete tudi, kako TPS deluje, in pregledate objavljeno literaturo.
V prihodnjih letih pričakujemo večje randomizirane raziskave z daljšim spremljanjem, ki bodo odgovorile na vprašanja o optimalnem številu sej in trajanju učinka.
Kam po pomoč
Če se soočate z depresijo, se najprej obrnite na osebnega zdravnika, ki vas lahko napoti k psihiatru ali v regionalni Center za duševno zdravje odraslih. Če ste v akutni stiski, so na voljo naslednje brezplačne linije:
- Klic v duševni stiski: 01 520 99 00, vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj (Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana).
- Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123, brezplačno, 24 ur na dan, vse dni v letu.
- TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro, brezplačno.
- Psihološke svetovalnice Posvet: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 20. uro.
Več virov pomoči je zbranih na strani NIJZ Pomoč v duševni stiski. Depresija je dobro zdravljiva motnja in pomoč je na voljo.
FAQ: pogosto zastavljena vprašanja
Kaj je glavna prednost TPS pred drugimi metodami zdravljenja?
Glavna prednost TPS je kombinacija neinvazivnosti in globine dosega. Ultrazvočni pulzi dosežejo do 8 cm globine, kar je bistveno več kot pri TMS, terapija pa je neboleča, ne zahteva anestezije in ne pušča sledi. Neželeni učinki so blagi in prehodni.
Ali je TPS primerna za vsakogar z depresijo?
Ne. V raziskavah so izključili nosečnice in doječe matere, osebe s kovinskimi vsadki v glavi, osebe z motnjami strjevanja krvi, z nestabilnimi nevrološkimi boleznimi ter osebe z drugo psihiatrično diagnozo, kot je bipolarna motnja. O primernosti presodi zdravnik po pregledu.
Kako hitro so vidni rezultati TPS?
V raziskavah so udeleženci prve spremembe opazili v dveh tednih, torej po šestih sejah. Optimalni učinek se je pokazal v tednih po zaključku terapije, v trimesečnem spremljanju pa se je izboljšanje ohranilo ali še poglobilo.
Koliko sej TPS je potrebnih?
V objavljenih raziskavah so uporabili od 6 do 12 sej. Pilotna raziskava je uporabila šest 30-minutnih sej v dveh tednih, novejša dvojno slepa raziskava pa 12 sej v štirih tednih. Končno število določi zdravnik glede na posameznika.
Ali TPS nadomesti antidepresive?
Ne. TPS je v vseh objavljenih raziskavah preučevana kot dopolnilna terapija, večina udeležencev je med raziskavo še naprej jemala predpisana zdravila. Predpisane terapije nikoli ne opuščajte brez posveta z zdravnikom.
Kakšni so najpogostejši neželeni učinki TPS?
Najpogostejši je rahel glavobol, ki se je pojavil pri približno 4 % udeležencev in izzvenel v nekaj urah brez zdravil. Redkeje se pojavijo prehodno poslabšanje razpoloženja, občutek pritiska na mestu aplikacije ali slabost. Resnih ali trajnih neželenih učinkov v raziskavah niso zabeležili.
Ali je TPS enako kot TMS?
Ne. TMS uporablja magnetne impulze in doseže približno 2 do 3 cm globine, TPS pa ultrakratke ultrazvočne pulze in doseže do 8 cm. TMS ima za sabo bistveno več raziskav, TPS pa boljšo prostorsko natančnost in krajši protokol.
Kje lahko najdem dodatne informacije ali se prijavim za TPS?
Za več informacij o TPS se obrnite na svojega psihiatra, nevrologa ali neposredno na nas v Nevrocentru. Na spletni strani najdete opis postopka in možnost prijave na posvet. Za TPS vedno izberite usposobljeno in licencirano zdravstveno osebje.
Viri
- Cheung T. in sod. Effects of Transcranial Pulse Stimulation (TPS) on Adults with Symptoms of Depression: A Pilot Randomized Controlled Trial. Int J Environ Res Public Health, 2023;20(3):2333. Povezava
- Qin P. P. in sod. Prefrontal Transcranial Pulse Stimulation for Major Depressive Disorder: A Randomized Clinical Trial. JAMA Network Open, 6. julij 2026. Povezava
- Beisteiner R. in sod. Transcranial Pulse Stimulation with Ultrasound in Alzheimer’s Disease: A New Navigated Focal Brain Therapy. Advanced Science, 2020;7:1902583. Povezava
- Svetovna zdravstvena organizacija. Depression. Povezava
- Nacionalni inštitut za javno zdravje. Poraba zdravil, predpisanih na recept v Sloveniji v letu 2024. Povezava
Ta prispevek je informativne narave in ne nadomešča zdravniškega pregleda, diagnoze ali zdravljenja. Za oceno vašega stanja se posvetujte z osebnim zdravnikom ali psihiatrom. Predpisanih zdravil ne opuščajte brez posveta z zdravnikom. V primeru akutne stiske ali samomorilnih misli pokličite 116 123 ali 112.
